na, na, na…

si že kdaj pomislila na to
da so včasih solze čisto zlato
si že kdaj pogledala nazaj
in v prelitih solzah odkrila sijaj

naj slikar v tvojih očeh zlije vesele barve za smeh
črno pa naj skrije, dovoli mu pot v barvne fantazije

si že kdaj objela hladen dan
in s toploto ga odgnala stran
si že kdaj stopila v temno noč
in jo z ognjem v srcu odrinila proč

naj poet tvojih besed z verzi spremeni tvoj svet
pusti ga, naj sanja, dovoli mu ta skrivnostna potovanja

niso težave krive, da so žive, vse so rešljive
niso problemi taki, da jih ne bi prehitela
s svojimi hitrimi koraki

si že kdaj v spominu sivih slik
poiskala nežen, topel dotik
si že kdaj zaslišala napev
ki je v note zvoke tišine ujel

naj skladatelj tvojih balad postane spet srečen in mlad
pusti, da zadiha, dovoli mu malo poletnega navdiha

niso težave krive, da so žive, vse so rešljive…

na, na, na…